Notranji saboter je del človeške psihe, ki človeku spodkopava noge na njegovi poti do sreče. Saj veste ... vse teče, stvari se postavijo na svoje mesto in nenadoma se pojavi nujna potreba po ustvarjanju konflikta, na primer. Postane zmedeno. Logično je vsakomur jasno, da si želimo lepega zase in za svoje bližnje in nenadoma pride dan, ko jasno opaziš del sebe, ki si želi škodovati, uničevati in škodovati. Šepeta vam rešitve, ki ustvarjajo kaos in bolečino ter celo čuti zadovoljstvo, ko nekaj ne gre ali ko lahko drugega prizadene. V mojem življenju se je najbolj aktivno pojavil v tesnih odnosih z ženskami kot redno pojavljajoča se kompulzivna potreba po boju in prizadetosti.

Toda kdo je v resnici ta notranji saboter?

Poglejmo na to takole. Življenjska sila teče skozi vsakega od nas in se nekako manifestira. Manifestacija je naravna. To je ples življenjske sile. Kot otroci pa smo bili v izražanju močno omejeni, to omejitev pa so pogosto še stopnjevale različne travmatične izkušnje – tepli so nas, ko smo kazali živahnost, poniževali zaradi izražanja svoje spolnosti ipd. Preprosto so nas vodili, da smo »dobri« včasih je na žalost to pomenilo biti tiho in se ne premikati preveč. Prisiljeni smo bili verjeti stvarem, ki jih s svojim otroškim znanjem nismo mogli razumeti ali pa so bile celo v nasprotju z našo sposobnostjo intuitivnega dojemanja. Tudi mi smo jih bili prisiljeni sprejeti in tako se je nekega dne zgodilo, da je svet odraslih nekatere preprosto zlomil.

V tistem trenutku se je zgodilo nekaj zelo zanimivega. Da se ne bi dodatno spravljali v nevarnost travmatizacije, smo morali začeti biti »dobri«. Vendar, da bi bilo to mogoče, smo morali odriniti določene vidike naše življenjske sile. Nekatere dele sebe smo morali skriti! Prišel je trenutek notranjega razkola. Postala sva dva. Dobro in slabo. In kam misliš, da so izginili slabi fantje? Postale so sence, prav tiste sence, ki te motijo ​​v zrelih letih in ti spodkopavajo noge.

Čudež, kajne? Notranje saboterje pogosto vidimo kot nekaj slabega, česar se moramo znebiti, medtem ko so potlačeni deli otrok, ki čakajo, da jih sprejmemo! Še več, čakamo jih tudi mi! Jezijo se, da bi pritegnili pozornost nase. Jezi nas, ko opazimo, da s seboj nosimo nekaj, kar je vredno ponovno odkriti. Ker nosijo različne pomembne lastnosti, ki nam v našem običajnem potlačenem (»odraslem«) stanju seveda manjkajo – nimamo stika z njimi.

To je pomembna točka. Saboter nosi neko izgubljeno kvaliteto, to pa se odkrije v trenutkih, ko je aktiven. Te premaknjene lastnosti se v šamanskem smislu imenujejo "izgubljeni deli duše". V času neviht se je mogoče učiti od saboterja. Ima nekaj, kar včasih pogrešaš in ti za to sploh ni treba vedeti. Kako povrniti to izgubljeno kakovost? Tak proces integracije pogosto zahteva več pozornosti. Ti pozabljeni deli so v neposrednem stiku s spomini na travmo, zaradi katere so se morali skriti. V procesu integracije ni druge poti kot sprostitev te travme.

Travma se sčasoma ponavlja. Od tod pogosta izkušnja saboterja kot lačnega subjekta, ki poskuša ustvariti situacije, podobne tistim, ki so privedle do njegovega nastanka. To je nekakšna skrivnost, dokler človek ne postane bolj seznanjen z delovanjem uma. Človeški um je veličastna naprava za snemanje in vrednotenje, ki samo ponavlja naučene vzorce. Samo ponavlja se! Na nas je, da ustavimo te uničujoče sheme. Postopek je še vedno enak. Najprej se morate zavedati, kaj se dogaja, in ustaviti kompulzivno težnjo. Takrat se velikokrat pojavi tisti čustveni vidik, ki poganja celoten mehanizem – travma. Travmo je treba občutiti z razumevanjem. Tu se skriva zdravljenje.

Da bi bilo takšno zdravljenje uspešno, potrebuje odrasel človek določeno mero notranje stabilnosti. Do čustev je treba imeti vsaj nekaj distance – zasidranosti v zavesti opazovalca. (Tu je lahko dober terapevt dragocena opora.) V nasprotnem primeru bo oseba verjela, da so čustva, ki se bolj pojavljajo, realnost, ki se dogaja v sedanjosti, in se bo vse samo ponavljalo, ne da bi prepisali destruktivno shemo. Spet nekoga ugrizneš, spet se napiješ na pomolu, spet nekomu lažeš ...

Zato je krepitev stika z zavestjo kot tako tako pomembna. Ustvarja distanco do čustev, ki so le ena plast realnosti. Takrat jih je mogoče čisto doživeti in nimajo več moči, da bi človeka potegnili v vrtiljak zmede. Ključno je osredotočanje pozornosti na "česar se zavedamo." Kaj se zaveda svojih občutkov? Ostanite pri tem. To je meditacija.

Sposobnost človeškega uma, da realnost projicira navzven in trdno verjame, da je to, kar vidi in zaznava, resnica, je ogromna. Zato je zdravljenje travme včasih tako zahtevno. Da bi prišlo do prepisovanja, mora »obravnavani« spoznati, da je tisto, kar zaznava, ko je saboter aktiven, slika (spomin). V takem trenutku se ustvari distanca in v situacijo vstopi več zavedanja. Takrat se lahko sprostijo še globlje čustvene plasti in saboter se postopoma raztopi. Poteka integracija in cepitev življenjske sile izginja. Konec shizofrenije…

Presenečenje je lahko takrat, ko ugotoviš, da si bil saboter pravzaprav ves čas ti in da je bilo tisto, kar se ga je poskušalo znebiti in ga zavračati, le mentalna strategija, da bi bil "dober". Strategija preživetja, ki ste jo sčasoma začeli obravnavati kot svojo. Osvobajajoč pridih, kajne? Nenadoma ni temne sence, ker tega, kar ga je črnilo in se borilo z njim, ni več. Tisto, kar je resnično moralo umreti, je bila mentalna težnja biti "dober". Takšni premiki so zahtevni v sorazmerju z globino nekoč pretrpljene travme in zahtevajo potrpežljivost, občutljivost, razumevanje in pogosto precej odločnosti. Vendar pa so trenutki notranje združitve, ki sledijo, ogromno darilo in ljudje, ki manifestirajo takšne poti, so pogosto hodeči vzorniki družbe. Naj nas vodita ljubezen in modrost – naša sposobnost sprejemanja realnosti je veliko večja, kot si mislimo. Smo neobdelani diamanti, ki jih brusimo z lastno odločenostjo, da zasijemo za ta svet ...