Koliko misli pride na misel, ko slišite te besede?

Morda je njihov avtor le bral vremensko napoved za danes in je čisto iz malomarnosti, pod navalom težkih čustev, rekel v prazno: o, kako žalostno je, ko so oblaki čoni gredo. :(

Ali pa je morda v tistem trenutku zaznal svet z drugimi očmi in poskušal najti kakšno besedno zvezo, ki bi opisala svetost telesa in duha.

Lahko najdemo še drugo stališče. Morda celo mistično stanje duha glede na vreme zunaj. Ali drugače: Kako vplivati ​​na naš kolektivni umto so "nebesa zgoraj".

Nerodno se počutimo, ko sedem dni občasno dežuje in je vreme grdo (- oblačno). Niso vsi ljubitelji turobnega vremena. Je kot kdaj my namrščimo se svetu, tako on namrščene oči. Na nek način ni dvoma, da nastavlja ogledalo našim dušam.

Majski dež je poseben primer. Sonce se ne skrije za oblake, ampak se toliko bolj smeji, ko začne s svojimi žarki risati mavrico in na glavo padajo drobne kapljice dišečega dežja sreče.

Nekateri navdušenci (Po navdihu Alice) v napadu nenadne opitosti podleže želji po (i) plesu z bosimi nogami po tlakovcih. Nerazumevajoči kolegi se stiskajo v majhnem oboku hiše v zgodovinskem mestu.

Proti temu so bitja (Po navdihu Enelya), ki živijo od občutka sonca, ki zjutraj vzhaja na nebu – močno sije. Nikjer nobenega oblačka - potem pa se potopi v rdeče, dokler popolnoma ne izgine za obzorjem.

Vse skupaj si lahko predstavljamo kot takrat, ko majhen otrok prvič opazuje svet; nebo(a) in naravo nasploh.

Sonce se vam smehlja z daljnega azurno modrega neba. Čutite, kako njegova pozitivna energija teče skozi vas. Sem in tja vidiš jagenjčke, ki pijejo paro z neba ... Lep občutek.

Nenadoma vam stopi na pot betekel, in ko ram tako pravilno. Trmast, zoprn, nepopustljiv. Zasenčila vam bo pogled na sonce, ki daje življenje. Strela pada z neba. V dušo pade žalost in mraz. Zakaj? Za nekaj neumnih besed? Drug drugemu se namrščimo, ne da bi bili drug do drugega sovražni. Preveč je negativne energije...

Grdi oblak je v bistvu vse, kar nas ovira in nam vzame dobro voljo. Z njim je nekaj narobe, kar nam zastira pogled in ga izgubimo sonce. Nenadoma podležemo ovnu, za katerega se zdi, da čaka – kot da hoče vzeti veselje do življenja. Ugaja mu, da se podredimo njegovi moči – to je zanj neka podzavestna zmaga. (Vrže nam svoh senca)

Mislim, da obstaja način, kako se upreti. In ne samo, da bi gledali v sonce, ampak da bi bili sonce! V tem ni nič zapletenega. Poskusi se iskreno nasmejati in poglej nekoga v oči, ko te namerava zmerjati... :)

Nekaj ​​lepega je v teh besedah. To je kot božanje duše. Besede, ki oživijo domišljijo. Vsakega pri njih nekaj udari. Tudi "nič" je nekaj, četudi ni konkretno. Čustvene misli vodijo v stanje, ko jih ne moremo izraziti z besedami, ker takih besed še nismo izumili.

Kako žalostno je, ko so oblaki čern go "?"