Ivo Wiesner je verjel v poslanstvo češkega naroda in njegovo vero v vodilno vlogo nas srednje Evropejcev (Čehi, Moravci, Šlezijci, pa tudi Slovaki) v bližnji prihodnosti vijuga kot zlata nit skozi celotno njegovo delo. Knjiga Nacija v prazniku bogov želi prikazati povezavo med današnjo in starodavno zgodovino, ki današnjemu človeku pobegne v naglici (usmerjena namerna naglica) tega sveta. Prosimo, preberite in pustite, da si ga preberete.

Pradědové Kelti

Vemo, da se je del hiperborejskih prebivalcev rešil pred kataklizmo in odšel na jug v dveh stolpcih, toda kam so v resnici šli? Zemljevid nam pove, da se greben Lomonosovo (verjetno hiperboreja) dotika Novosiberških otokov na enem koncu svojega loka in na drugem koncu otoka Ellesmer, ki meji na Grenlandijo.

Hiperborejci so zato verjetno šli čez otok Ellesmer na Grenlandijo in vzdolž njegove vzhodne obale imeli priložnost prestopiti na Islandijo in od tam do Britanskih otokov ali Skandinavije. Verjetno je bilo nemogoče napredovati zahodno od otoka Ellesmer zaradi obstoja kanadskega ledenika. Drugi stolpec je imel po Novosiberških otokih možnost, da nadaljuje zahodno ali jugozahodno po Leni, čez Sibirsko planoto in naprej po gorskem masivu Sajan in Alatau.

Zahodna smer je bila v tistem času verjetno že neprehodna, ker ji je na cesti stala gosta močvirnata tajga Zahodno-sibirske nižine. Vse to so le predpostavke, ki temeljijo na dejanskem stanju.

Dejstvo je, da 3 že od samega začetka. V tisočletju pred našim štetjem so dežele obeh hiperborejskih izgnancev propadle. Kmalu po propadu hiperborejcev sta se na evrazijskem kopnem skoraj nenadoma pojavili dve novi entiteti: Kelti in Arijci, Kelti so se pojavili v zahodni Evropi in arijci na vzhodu v vznožju hindujskega Kuša.

Mislim, da za to obstajajo dobri razlogi, da so Kelti in Arijci neposredni potomci dveh izginulih stolpcev hiperborejskih beguncev.

Najprej si oglejmo vprašanje Keltov

Etnogeneza Keltov je za zgodovinarje še vedno skrivnost. Kar naenkrat se v Evropi srečujejo številni ljudje z visoko materialno in duhovno kulturo in območja oblikovanja te kulture je nemogoče določiti. Še vedno velja, da so se Kelti razvili v Evropi, verjetno na območju, ki ga ločuje severna Francija, južna Nemčija, Bohemija in zahodna Slovaška.

Za proto-keltsko etnično skupino veljajo ljudje na tako imenovanih "smetiščih", ki živijo na tem območju domnevno že leta 1500 pred našim štetjem. Vendar pa po arheoloških najdbah to kulturo smetišč prekriva B.C.

Hallstatt kultura ima značilnosti napredne keltske kulture in ni bilo najdenih artefaktov, ki bi pokazali postopno evolucijo kulture pepela v napredno halštatsko kulturo. Iz tega sklepam, da je halštatska etnična skupina prišla v Evropo kot razvita kultura in je morala izvirati drugje, toda kje? Po najnovejših raziskavah je bila Praga že v času halštatske kulture pomembno središče, zlasti Vyšehrad in območje današnjega praškega gradu, kjer so bili pomembni keltski nemetoni in verjetno manjša naselja.

Najmlajši keltski val predstavlja tako imenovana "kultura La Tène", ki so jo prinesla vojaška plemena za boj, pa tudi Volk-Tektosagas in Kotins. Bojne čete zasedajo Češko kotlino, Volk-Tektoságové Moravsko in Kotinová Slovaško.

Zanimivo je, da ta val kulture La Tène ne prekriva veliko starejše halštatske kulture, temveč se naseljuje predvsem na območjih Poohří, Polabí in Povltaví, naprej v Južni Moravski in na Slovaškem rudnem gorovju. Ta vojaška plemena so konec 1-a. Tisočletja so potisnila germanska plemena Markomance in Kvadranke, zato se boji le v Črnem morju. Markomanci v Bohemiji zasedajo samo nekdanje ozemlje Bojev in le delno, vendar Kelti halštatske kulture niso bili razseljeni, ker so bili naseljeni v neprepustnih gozdnih in vznožjih, ki so bila za Markomance neprimerna.

Podobno v Moravski zavzemajo Kvadi južno mejo Moravske. Vendar pa Markomani dolgo niso ostali v Bohemiji. V 17 AD jih je premagal šeruški princ Armin, dve leti pozneje pa ga je gotski knez raztresel in so morali iskati zaščito pod krili Rima.

Tako od Boba do 20 AD ni Nemcev, a halštatski Kelti ostajajo. Kvadi zapustijo Moravsko nekoliko pozneje, okoli 50 AD, vendar jim nikoli ni uspelo prevladati nad ozemljem Moravske od Brna proti severu ali celo na zahodu in vzhodu, ker so bili Volk-Tectosagas pogumni in zelo borbeni borci. Vendar se vrnimo k problemu nastanka halštatskih Keltov.

Kultura te entitete pripada indoevropski kulturi, vendar je njihov odnos popolnoma nejasen. Do danes je sprejeto, da se je indoevropska kultura kristalizirala približno v južnem vznožju Kavkaza in se od tam širila na zahodu in vzhodu. Očitno ni tako in to bom poskušal dokazati vsaj delno.

Nemški jezikoslovec P. Thiem je s primerjalno jezikoslovje poskušal določiti obseg besedišča izvirnega praindoevropskega jezika (pravzaprav prasanskrtu). Sčasoma je prišel do zaključka, da Indoevropejci v Evropo ne prihajajo z vzhoda, ampak z zahoda. Temeljna teza njegovega raziskovanja je logična in enostavna:

Domneva, da mora beseda, ki jo najdemo v znanih indoevropskih jezikih, obstajati v praoindoevropskem jeziku. Thiem je za raziskovanje izbral besede, ki so se neposredno dotaknile zanimanja navadnega človeka, na primer imena dreves, živali in vsakdanjih predmetov.

Našel je območje razširitve in gostote besed ter v soočenju z arheološkimi raziskavami določil območje delovanja praindoevropejcev na območju zahodne in severozahodne Evrope. Obdobje, ko so Praindoevropejci vstopili v Evropo, je bilo ocenjeno okoli 3. Tisočletja pred našim štetjem, predvsem na podlagi arheoloških najdb ostankov udomačenih živali, zlasti koz, konj in psov, po katerih so Praindoevropejci že imeli imena. Thom zaključke je nadalje razvil S. Kadner, ki je nato formuliral tezo o tako imenovanem "belem klinu", tj. Smeri bele rase, ki se širi v Evropo v širši smeri Grenlandija - Islandija - Britanski otoki.

Vse skupaj je nedvomno, da so Praindoevropejci = hiperborejci = protokolici resnični predniki halštatskih Keltov in seveda mlajših valov kulture La Tene.

Bralec si bo zagotovo zastavil jasno in logično vprašanje: kako so indoevropska plemena dosegla Azijo? Toda to bomo obravnavali v naslednjem poglavju.

Pradědové Arjové

Etnogeneza indoevropske plemenske zveze Arijcev (Arijcev) je, tako kot etnogeneza Keltov in Slovanov, zavita v skrivnost. Še vedno velja, da so se Arijci etnično oblikovali bodisi v južnoruskih stepah bodisi v gorskem območju južno od Kavkaza. Od tam naj bi se okoli leta 2000 pred našim štetjem odpravili v Afganistan in Indijo, pa tudi na zahod v Evropo.

Arijci veljajo za prednike ne le bele pasme, ampak tudi nekaterih etničnih pripadnosti v Aziji in Severni Afriki.

Arijci (prevedeno kot "plemeniti") imajo nenavadno obsežne starodavne pisne zapise o izvoru, zgodovini, etiki in veri Arijcev, za katere nekateri pravijo, da izvirajo iz 3. Vendar sodobni zgodovinarji to starost zanikajo in pisni zapisi segajo mnogo pozneje, najpogosteje v 1. tisočletje AD

Verjetno gre za nesporazum, ker so pisni zapisi, ki so bili do danes ohranjeni in so na voljo, očitno več kopij izvirnih zapisov.

Ti izvirni pisni zapisi, zapisani v prasanskrtu, so prišli v zavest sodobnega človeka kot "vede", kar pomeni "znanje" ali "znanje".

Opomba Uredniki: Očitno ni slučajno v tem izrazu presenetljiva podobnost tako imenovani gnozi ali znanju!

Po tradiciji obstajajo štiri Vede: Rg Veda, Atharva, Jadţur in Sam. Zgodovinske dogodke opisujejo zlasti Pete Vede, imenovane "Purane", pa tudi epi Mahabharata in Panchavatra.

Ramayana, ep, ki prikazuje življenjske zgodbe Rame, ima podoben pomen kot Arija, saj je Kristus za kristjane včasih vključen v vede. Vede predstavljajo velik pisni zaklad starodavne arijske civilizacije in le majhen del Ved je preveden in preučen. Težav pri reševanju tega problema je mogoče oceniti iz dejstva, da na primer Rg Veda vsebuje hvalnice 1017, Mahabharata na 110 tisoč sklopov, osemnajst velikih Puranov pa vsebuje nekaj tisoč verzov.

Mahabharata obravnava dogodke iz zgodnje zgodovine Indije, vojno Pandav s Kurusom in njihovimi zavezniki Dansko in Daitjo. Po mnenju mnogih tolmačev je to verjetno zgodovinski dogodek od preloma 4. in 3. Tisočletja pred našim štetjem, ki se je odvijalo blizu današnjega Delhija, kraja Kuruk Setra (Kuru polje), ki je še vedno sveto mesto za Indijance.

Po zmagovalni bitki, za katero so rekli, da je bila odigrana pred 5000 leti (okrog 3000 pr.n.št.), Šri Krišna v vasi Vrndavan vstopi v indijsko deželo, da bi ljudi vodil v duhovno kraljestvo. Po nekaterih virih se je ta dogodek zgodil v 3150 pred našim štetjem in v bistvu opisuje zmagoviti prihod brahmanskih Arijcev v Indijo in njegovo prevlado.

To bi pomenilo, da so Arijci vstopili v Indijo vsaj 1500 let prej, kot se je prej mislilo. Vedski spisi omenjajo, da so Arijci prišli iz daljne severne predniške dežele, ki jo je drobil led. Spomini vključujejo tudi omembe prijetnega blagega podnebja domovine, nad katero sonce ni zašlo.

Številni zgodovinski zapisi kažejo, da so Arijci vsaj v 3. tisočletju pred našim štetjem, ali bolje rečeno okoli preloma med 3. in 4. tisočletjem pred našim štetjem, živeli v mogočnem imperiju Aria, ki je ležal v vznožju Hindukuša in Pamirja. V glavnem mestu Artakoan je bil tudi ogromen kamniti kraljevski grad. Arija je bila delno razširjena na ozemlju severnega Irana, severnega Afganistana in zlasti v nižini Turkestana, takrat zelo rodovitni.

Danes je večinoma puščava. Arijsko cesarstvo leži neposredno na poti, na kateri smo lahko pričakovali hiperborejske izgnance, ki so lahko nadaljevali le v jugozahodni smeri po gorah Sayan, Alatau, Tien Shan, Pamir in svoje potovanje končali v rodovitni Turanski nižini pod Hindu Kushom. Glede na že rečeno sem prepričan, da so Arijci potomci drugega izginulega hiperborejskega stolpca, ki bežijo pred napovedano kataklizmo.

Po mnenju nekaterih zgodovinarjev Arijci napačno veljajo za ohlapen sveženj primitivnih vojaško-pastoralnih nomadskih plemen, ki so sprejeli višjo kulturo osvojenih narodov. A resničnost je ravno obratna.

Arijci prihajajo na Orient z dodelanim visokim materialnim in kulturnim standardom, zahvaljujoč kakovostni oborožitvi in ​​organizaciji pa zlahka premagajo domača plemena pretežno primitivnih nomadskih ovčarskih koz in ovčjih ovčarjev. Eno najpomembnejših meril kulturne ravni je raven etičnih načel in nivo razmišljanja.

Arijevske etike govorijo njihove vede dovolj jasno in jasno je, da noben od zasužnjenih narodov (ali bolje rečeno narodnosti) ni imel nič podobnega, da bi se jim približal. Tu je verjetno začetek trdega kastnega sistema okupirane organizacije v Indiji. ., ki izvirajo neposredno od Arijcev.

Zgodovinarji so poudarili nenavadno in zelo učinkovito orožje arijske vojske za svoj čas z uporabo rdečega kovinskega orožja z imenom "ayas", ki je bilo verjetno baker ali posebno legirano zlitino, da bi dosegli trdoto in prožnost jekel. S to težavo sem se ukvarjal v prejšnji knjigi (Luč iz starodavnih časov) v povezavi s problematiko kovinskih očal.

Vede omenjajo tudi uporabo posebnih rušilnih strojev za osvajanje sten, vojnih kočije, zažigalnih raket, pa tudi visoko razvrščeno orožje, kot so "ogenj Bharave", "Brahmasiras", "Brahmadanda", "Pasupata" in druge.

Ogenj Bharave je bil orožje, ki ima učinek podoben grškemu ognju ali več sedanjega napalma. Drugo "božansko" orožje je še vedno mogoče opredeliti kot orožje za množično uničevanje, njihova tehnična narava pa ni jasno razločljiva.

Učinki orožja brahmashrasa, opisanega v Mahabharati, so zelo podobni eksploziji jedrskega orožja. Mahabharata pa vsebuje visok etični kodeks, povezan z uporabo "božanskega" orožja.

Uporaba tega orožja je bila "astrávidja", kar lahko razumemo kot niz pravil za uporabo, ki so izključevala zlorabo ljudi. Po Mahabharati se je Arjuna, vodja in junak epa, pet let astravidje naučil pod vodstvom učiteljev, kot so bogovi Varuna, Agni in drugi.

Ko je bilo usposabljanje uspešno zaključeno, je Arjuna imel petnajst "božanskega" orožja in jih je lahko uporabljal na pet različnih načinov. Toda bogovi učiteljev so mu večkrat postavili v srce, da lahko to orožje uporablja samo proti Asuram, nikoli pa proti ljudem.

Bistva orožja, ki mu je upravljal arijski poveljnik Arjuna, ne morejo razkriti niti najbolj izkušeni konstruktorji današnjega visokotehnološkega orožja. Ali smo lahko prepričani, da bi voditelji mnogih današnjih držav upoštevali podobna etična načela, če ne bi čutili grožnje hude maščevanja?

Dejansko je uporaba kemičnega orožja proti kurdskim vasicam, množično vžiganje naftnih vrtin v Kuvajtu in množično nameščanje raket SKAT proti civilnemu prebivalstvu Izraela le majhen primer tega, kar človeštvo lahko pričakuje od nekaterih držav, katerih generali so se videli v neomejenem superterorizmu.

S tem primerjamo etično in kulturno ter duhovno raven Arijev, kot jih zagotavljajo stari vedski spisi in zlasti 6. Mahabharata, imenovana "Bhagavadgita", ki jo bralcu toplo priporočam, da jo preuči. Ko sodobni zgodovinarji Arijce prezrto označujejo za nomadske goveda in vojake z zelo nizko civilizacijsko stopnjo, potem je takšen pogled v današnjem kontekstu vsaj dvomljiv in prikrit.

Dva izvora tako različnega izvora dajeta podatke o prihodu Arijcev v Indijo, tako da je mogoče izključiti medsebojni vpliv. Eden od virov je Mahabharata, drugi pa starogrški mit o Dionizu. Obe prevladujoči osebi: Arjuna in Dioniz sta "hos", sinova nesmrtnih bogov s smrtnimi zemeljskimi ženskami.

Poreklo njihovega očeta jim daje pomembne predpogoje, da presegajo druga človeška bitja, toda zemeljska mati jim daje tudi "dar" smrtnosti, ki ga lahko spremeni le božanski oče.

Arijski in grški pomen izraza "bog" ima nekoliko drugačen pomen kot isti izraz v krščanski in islamski religiji. Arijci in stari Grki vidijo bogove kot nesmrtna bitja, podobna ljudem, ki imajo veliko porokov kot ljudi.

Za arijce in Kelte pa tem bogovom neomejeno vlada Neznano ali neimenovano bitje, ki ga stari Grki nejasno razumejo kot "prašiča vesolja" ali Universum, ki je naravno boljši od vseh olimpanov.

Ti arijski, keltski in grški bogovi so nato izvršna moč Neimenljivega Bitja (Universa).