Prepustite se prisotnosti ...Imate kakšno idejo, kam grem s temi besedami? Je naša vera v sedanjost dovolj močna, da se lahko zdaj ustavimo? Ustaviti se z vsem, kar čutimo in česar ne čutimo? Če se ustavimo z vsem, kar imamo in nimamo, vemo in ne moremo, hočemo in nočemo, in to so sprejeli kot najboljše, kar se nam lahko v danem trenutku zgodi. Zdaj si za trenutek zaprimo oči in poskusimo v enem trenutku ustaviti ves naš svet… Vse je zdaj popolno tako, kot je, ker če bi bilo lahko bolje, bi bilo tako preprosto.

Zdaj in tukaj

V telesu se počutim mirno in hkrati malo bolečine. Za moje dojemanje je vse resnično, vendar v resnici ne obstaja. Ne obstaja, ker se spreminja vsak trenutek, odvisno od tega, kam pošljem več pozornosti. Ko opazujem mir, se počutim mirno. Ko opazim bolečino, moje telo nadzoruje bolečino. Na zunaj ni bilo sprememb. Razmišljam o veri, pravičnosti in povračilu. Lahko bi se temu reklo karma, raje rečem resnica.

Bedřich Kočí - O duhovnem zdravljenju

Pravkar sem prebral knjigo Bedřicha Kočíja O duhovnem zdravljenju. Globoko vdihnem in izdihnem, nisem si mislil. Bil je neverjeten človek. Zdravil je s silo, ki je prihajala iz njegovih dlani in pomagala ravno zato, ker je globoko verjel. Spoznal je, da je vsaka bolezen le posledica nekega neprimernega vedenja, večinoma nezavednega. In tudi verjel je, da ko so ljudje obveščeni o tem, kje ne ravnajo po Božji postavi, in spremenijo svoje vedenje, so lahko v enem trenutku ozdravljeni. Globoko je verjel, da se vse dogaja in da se ni treba nikakor vmešavati. Samo poslušaj svoje srce.

Primer Kočeve neverjetno čiste vere so bila njegova predavanja. Tako pri temah kot pri vsebini predavanj se je pustil voditi po tem, kar je prišlo skozi njega, ni ga nikakor modificiral ali ovrednotil, le poslal je naprej. Rekel je, da je Bog z njegovimi ustnicami govoril ljudem. In čeprav je bil globoko krščanski vernik, cerkve ni odobraval kot ustanove. "V sebi imamo Boga. Z njim ni treba hoditi v cerkev, «je pogosto rekel. A dobro je vedel, da so se ljudje v cerkvi srečevali z dobrimi nameni, zato je bilo tam veliko njegovih predavanj.

Vera v resnico

Izkušnje gospoda Kočija in njegovo prepričanje v resnico, ki jo preživimo skozi nas, govorijo same zase. V eni takih cerkva je pristopil k duhovniku, ki je vsako nedeljo pridno vodil pridigo, in mu rekel: "Brat, tvoja vera ni tako globoka, kot razglašaš." Duhovnik ga je začudeno pogledal in vprašal, zakaj tako misli. Gospod Kočí je zelo prepričljivo odgovoril: „Pravite, da bomo vedno dobili in naj nas ne skrbi, kaj se bo zgodilo jutri, pa vendar ves teden pripravljate svoj govor ljudem in trenirate svoje pridige. Če bi resnično verjeli v Boga in njegovo vodstvo, bi danes obstali tukaj pred množico in vas vodilo vaše srce. Toda tega ne počneš. Tudi jaz predavam, a se nanje nikoli ne pripravim. Verjamem, da mi bo dano tisto, kar moram predati ljudem. " Duhovnik se je globoko poklonil gospodu Kočiju in priznal, da njegova vera v resnici ne bi bila tako močna, ker brez priprav nikoli ne bi šel pred ljudi.

Morda ne razumemo, zakaj se nam to dogaja

Preden misli o krivici, strahu, bolezni in dvomu vstopijo v misli, se povežimo z ljubeznijo v naših srcih. Razširjajmo ga po naših telesih, dokler si lahko privoščimo, dokler ne začutimo sočutja do celotnega vesolja, katerega majhen del smo. Ni nam treba razumeti, zakaj se nam to dogaja. Lahko pa poskusimo verjeti, da je to najboljše za našo rast in za ustvarjanje harmonije vseh naših misli, odločitev in dejanj od začetka našega Bitja.

Nekateri bi trdili: "Če se vse dogaja, kaj je potem z našo svobodno voljo, da se kaj odločimo?", Da se lahko manifestirajo in sprostijo. Z drugimi besedami: Kar je enkrat potlačeno, je treba prej ali slej sprostiti, da bo energija lahko prosto tekla in košček Bitja, ki zadržuje potlačene sile v telesu, ne bo škodoval.

Jeza nam ne bo pomagala

Potem se lahko pojavi še eno vprašanje: Kaj torej storiti s takimi silami? V vsakdanjem življenju zagotovo sprejemam odgovornost za vse, kar vidijo moje oči, saj »Nihče ni nikjer padel.« In kar doživljam, je moja pravična resničnost, če mi je všeč ali ne. Tako sprejemam, sočustvujem, nastopal bom z ljubeznijo, izpustil in še naprej obogaten. Kot da bi me spravil v cvetlični lonec v trenutku, ko odhitim na avtobus. Umazanija je po celotnem hodniku, cvet je treba zdraviti in avtobus počasi odhaja. Nič od tega se ne more vrniti v preteklost, moram ukrepati. Jeza mi ne pomaga veliko, na koncu moram še vzeti metlo in lopato, cvet vsaj začasno spraviti v vodo, vzeti pokvarjen lonček, zamenjati umazane nogavice in oditi do naslednjega avtobusa.

To še vedno vsi razumemo, saj smo hkrati doživeli vzrok in posledice. Toda vzroka se ne moremo vedno spomniti. Videli bomo samo posledice. Ne bom se spuščal v podrobnosti, vsi vemo, da božji mlini včasih peklensko počasi, a zanesljivo meljejo.

Molitev

Z iskrenim življenjem v ljubezni, resnici in ponižnosti se bo sčasoma vse izenačilo in prav v teh časih, ko se čas pospešuje in imamo dostop do vseh vrst informacij, lahko globoke rane očistimo le z mislijo na ljubezen. Toda včasih bi tak pristop potreboval še nekaj inkarnacij. Obstaja način za delo z potlačenimi silami, delo z metodo RUŠ, Ho´oponopono ali kraniosakralno biodinamiko. Prilagam molitev starodavne havajske metode Ho´oponopono:

Božanski Stvarnik, oče, mati, sin v edinosti…!

Če sem jaz, vsa moja družina in sorodstvo ter vsi moji predniki delali zlo v vaših mislih, besedah ​​in dejanjih ter v svojih dejanjih tebi, tvoji družini ali tvojim sorodnikom ali prednikom od začetka stvarstva do danes , Prosim za odpuščanje ...

Dajte nam čiščenje, sproščanje in odstranjevanje vseh negativnih spominov, blokov, energij in vibracij in te energije spremenite v čisto svetlobo ...

In tako naj bo tudi.

Z ljubeznijo
Edita