Na dostopni cesti do gradu Niedzica (znan tudi kot grad Dunajec) na poljskem območju Spiš v vzhodnih Tatrah stoji tabla Pozor, Fantom! Ta najbolj znana lokalna prikazen je duh čudovite princese Ink Umine, ki so jo konec 18. stoletja tu ubili španski plačanci.

Grad je bil zgrajen v začetku 14. stoletja, ko je to območje pripadalo severni Madžarski in je služilo kot obrambna črta proti Poljski. Od takrat je petkrat zamenjal "državljanstvo". Z Madžarske se je preselil na Avstro-Ogrsko, nato na Češkoslovaško, leta 1920 pa ga je priključila Poljska. Toda do leta 1945 so lastniki dvorca ostali madžarski plemiči.

Po nacionalizaciji leta 1946 so pod eno stopnico našli skrinjo s svinčeno škatlo, v kateri je bilo več zlatih indijskih draguljev in kip, vozlišče starodavnih Inkov. Vsi poskusi dešifriranja so propadli in je kasneje na nerazumljiv način izginil.

Zgodovino te najdbe lahko zasledimo vse do leta 1760, ko je Sebastian Berzeviczy, daljni sorodnik tedanjih lastnikov Niedzice, odšel v Peru iskati zlato Ink. Tam se je zaljubil v princo Inko, neposredno naslednico vladarja Atualpe, in se z njo poročil, a princesa je umrla ob rojstvu hčerke.

Berzeviczy je ostal v Peruju in celo sodeloval v zadnjem velikem uporu proti Špancem na strani Inkov. Svojo hčerko Umino je poročil z uporniškim vodjem, pravnukom zadnjega vladarja Inkov, Tupakom Amarjem. Nato je z njo, njenim možem in sodiščem Inkov odšel v Evropo. Sprva so ostali v Benetkah, a potem ko so Španci ubili Uminovega moža, so se preselili na grad Niedzica.

Če je poljskim zgodovinarjem mogoče zaupati, je del skrivnostnega zaklada Inkov potoval skupaj z dvorjani in princeso. Leta 1797 so dvor princese Inka Španci spet izsledili. Umina je umrl samo zato, da je prekinil vladajoči rod Inkov. Da bi zaščitil svojega vnuka, zadnjega inkovskega princa, ga je Sebastian Berzeviczy dal svojemu sorodniku v posvojitev. In kot pravi legenda, je zaklad zakopal nekje okoli gradu in kraj označil v kipu.

Zadnji neposredni potomec Tupaka Amarja, Anton Beneš, je v 19. stoletju živel blizu Brna in umrl, ne da bi mu bilo kdaj mar za zaklad. Toda tega pravnuka je zelo zanimala njegovega pravnuka Andrzeja Benesza, ki je pozneje postal podpredsednik parlamenta Poljske ljudske republike. V tridesetih letih je začel iskati zaklad svojih prednikov.

Leta 1946 je Benesz v Krakovu našel dokument, da je bil njegov praded posvojen, in tudi o lokaciji kipa, ki ga je pozneje našel skrivajočega se pod stopniščem.

A dešifriranje pisave ni bilo lahko, saj so celo Indijanci sami pozabili na jezik kipu. Na svetu ga pozna le malo ljudi, ki bi jih lahko prešteli na prste ene roke. V sedemdesetih letih sta se dve poljski odpravi odpravili v Peru, da bi ga razvozlali. Vendar sta oba izginila brez sledu.

Konec februarja 1976 je Andrzej Benesz sam umrl v prometni nesreči, ko se je iz Varšave odpeljal v Gdanjsk, kjer naj bi se srečal z dvema tujcema, strokovnjakoma za nodalno pisanje.

Njegov sin, odvetnik iz Gdanska, doslej ni hotel govoriti na to temo in meni, da je bilo prekleto zlato vzrok za očetovo smrt.

Poljski zgodovinar Aleksander Rovinski se že trideset let ukvarja z zgodovino skrivnostnega zaklada. Domneva se, da se nahaja sedemdeset kilometrov severno od Niedžice, v ruševinah gradu, ki je prav tako stal na reki Dunajec.

Pravijo, da je zadnji lastnik zaklada, krakovski poslovnež, ukazal, da se zidovi grajskega podzemlja zazidajo s tristo ton betona, in pojasni, da zaklada ne samo ne namerava prevzeti, ampak ga niti ne želim razmišljati o tem, ker prinaša samo nesrečo ...