Po zahodni materialistični znanosti je čas našega življenja omejen - začne se s trenutkom spočetja in konča z biološko smrtjo. Ta predpostavka je logična posledica prepričanja, da smo v bistvu telesa. Ko telo v biološki smrti umre, propade in razpade, se zdi jasno, da bomo v tistem trenutku prenehali obstajati. Tak pogled je v nasprotju s prepričanji vseh velikih svetovnih religij in duhovnih sistemov starodavnih in predindustrijskih kultur, ki so smrt videle kot pomemben prehod in ne kot konec vseh oblik bivanja. Večina zahodnih učenjakov zavrača ali naravnost posmehuje vero v možnost nadaljevanja življenja po smrti, pripisujejo ga nevednosti, vraževerju ali človeškemu razmišljanju, v katerem je želja oče misli, pa tudi njihovi nezmožnosti sprejemanja mračne resničnosti minljivosti. in smrt.

V predindustrijskih družbah prepričanje v posmrtno življenje ni bilo omejeno na nejasno predstavo, da obstaja nekakšen "tisti svet". Mitologije mnogih kultur ponujajo zelo natančne opise dogajanja po smrti. Priskrbijo zapletene zemljevide posmrtnega romanja duše in opisujejo različna okolja, v katerih prebivajo bitja, prikrajšana za telesa - nebesa, raj in pekel. Posebej zanimivo je prepričanje v reinkarnacijo, po katerem se posamezne enote zavesti nenehno vračajo v svet in doživljajo cele verige telesnih življenj. Nekateri duhovni sistemi združujejo vero v reinkarnacijo z zakonom karme in učijo, da zasluge in neuspehi preteklih življenj določajo kakovost naslednjih inkarnacij. Različne oblike verovanja v reinkarnacijo so razširjene tako geografsko kot časovno. Pogosto so se popolnoma razvili neodvisno drug od drugega v kulturah na tisoče kilometrov in več stoletij narazen.

Koncept reinkarnacije in karme je temelj mnogih azijskih religij - hinduizem, budizem, džainizem, sikhizem, zaratustrizem, tibetanski vajrayana, japonski šinto in kitajski taoizem. Podobne ideje lahko najdemo v takšnih zgodovinsko, geografsko in kulturno raznolikih skupinah, kot so različna afriška plemena, ameriški Indijanci, predkolumbijske kulture, polinezijski grobovi, ljudje, ki vadijo brazilski umband, Gali in druidi. V stari Grčiji so se tega nauka udeležile številne ugledne filozofske šole, vključno s pitagorejci, orfiki in platonci. Koncept reinkarnacije so prevzeli eseji, karaiti in druge judovske in poljudovske skupine. Postal je tudi pomemben del kabalistične mistike srednjeveškega judovstva. To naštevanje bi bilo nepopolno, če ne bi omenili neoplatoničnih in gnostičnih, v sodobnem času pa teozofrov, antropozofov in nekaterih duhovcev.

Čeprav verovanje v reinkarnacijo ni del današnjega krščanstva, so imeli zgodnji kristjani podobno predstavo. Po Svetem Jeronimu (340–420 po Kr.) Je reinkarnaciji pripisana določena ezoterična interpretacija, ki je bila sporočena izbrani eliti. Vera v reinkarnacijo je bila očitno sestavni del gnostičnega krščanstva, o čemer najbolje pričajo zvitki, najdeni leta 1945 v Nag Hammadiju. V gnostičnem besedilu, imenovanem Pistis Sofia (Modrost vere) (1921), Jezus uči svoje učence, kako se neuspehi iz enega življenja prenesejo v drugo. Na primer, tisti, ki preklinjajo druge, bodo v svojem novem življenju "doživljali nenehno stisko", aroganti in neskromni ljudje se bodo lahko rodili v deformiranem telesu, drugi pa jih bodo gledali od zgoraj.

Najslavnejši krščanski mislec, ki je razmišljal o predobstoju duš in zemeljskih ciklov, je bil Origen (186–253 po Kr.), Eden najpomembnejših cerkvenih očetov. V svojih spisih, zlasti v knjigi De Principiis (O prvih načelih) (Origenes Adamantius 1973), je izrazil stališče, da je mogoče nekatere svetopisemske odlomke razložiti le v luči reinkarnacije. Njegova učenja je obsodil drugi carigrajski koncil, ki ga je cesar Justinijan sklical leta 553, in ga razglasil za heretičen nauk. Sodba se je glasila takole: »Če nekdo razglaša pustolovsko predobstoj duš in izpoveduje pošastni nauk, ki izhaja iz njega, naj bo preklet!« Celo sveti Frančišek Asiški.

Kako si lahko razložimo, da je toliko kulturnih skupin imelo to posebno vero skozi zgodovino in da so oblikovali zapletene in dodelane teoretične sisteme za njen opis? Kako je mogoče, da se na koncu vsi strinjajo o nečem, kar je tuji zahodni industrijski civilizaciji in kar zagovorniki zahodne materialistične znanosti menijo, da je popolnoma absurdno? To običajno razložimo z dejstvom, da te razlike kažejo na našo premoč v znanstvenem razumevanju vesolja in človeške narave. Poglobljeni pregled pa kaže, da je resnični razlog te razlike težnja zahodnih znanstvenikov, da se držijo svojega sistema prepričanj in ignorirajo, cenzurirajo ali izkrivljajo kakršna koli opažanja, ki mu nasprotujejo. Natančneje, ta odnos izraža zadržanje zahodnih psihologov in psihiatrov, da bi bili pozorni na izkušnje in opažanja iz holotropnih stanj zavesti.

Kupite: Stanislav Grof: Vesoljska igra