Mamutovo truplo je zelo dobro ohranjeno, a nekaj očitno ni v redu. Okrogla luknja na ličnici. Globoke ureznine okoli reber. Izpah leve lopatice, zlomljena čeljust.

Življenje tega mamuta so nasilno končali lovci. To ne bi bilo presenetljivo, vemo, da so bili ljudje v pleistocenu strokovnjaki za ubijanje mamutov. Je pa lokacija zanimiva. Truplo so izkopali iz permafrosta na obali Jenisejskega zaliva na oddaljeni lokaciji v osrednji Sibiriji, kjer se ogromna reka izliva v Arktični ocean. Zaradi tega je brutalno ubit mamut najstarejši dokaz prisotnosti človeka na tem območju. Ugotovitev, objavljena v reviji Science, bi lahko premaknila časovnico, kdaj so ljudje naselili najsevernejše predele Zemlje, vključno s prvim prehodom v Severno Ameriko.

"Zdaj vemo, da je bila vzhodna Sibirija do meje Arktike prvič naseljena pred približno 50000 leti, kar nam pomaga bolje razumeti ta oddaljeni kotiček planeta," pravi Vladimir Pitulko, arheolog Ruske akademije znanosti, eden od vodji projekta.

Kosti prazgodovinske živali so odkrili leta 2012. Štrlele so na bregu reke. Ruska akademija znanosti je arheologom zaupala izkopavanje in raziskovalno delo. Kmalu sta vodji ekipe Vladimír Pitulko in Alexei Bystrov spoznala, da imata opravka z nečim posebnim.

»Ko so pripeljali zamrznjeno truplo v St. Petersburgu sem šel v Zoološki muzej pogledat kosti in okle. Druga kost, ki sem jo izbral, je bilo peto rebro, očitno so jo udarili ljudje. Kasneje smo ugotovili še druge poškodbe,« je povedal Pitulko. Po njegovih besedah ​​so poškodbe povzročili lovci. Ko so se arheologi vrnili na lokacijo, da bi vzeli vzorce za radiokarbonsko analizo, je celotna preiskava dobila zanimiv preobrat. Z radiokarbonsko analizo so ugotovili, da je bil mamut ubit pred 45000 leti v delu sveta, kjer človeka takrat sploh ne bi smelo biti. Najbližje obstoječe mesto, ki dokazuje prisotnost človeka, je 1600 km južno in 10000 let kasneje.

Ta ugotovitev postavlja pod vprašaj naše trenutno razumevanje prazgodovinske zgodovine človeštva. Arheologi verjamejo, da je sposobnost preživetja v nordijskem podnebju povezana s tehnološko dovršenostjo, vključno s širjenjem lovskih sulic iz slonovine. Če so takšna orodja obstajala že pred 45000 leti, potem bi ljudje takrat verjetno lahko prečkali Beringov most neposredno v Severno Ameriko. Za primerjavo, naši najzgodnejši dokazi o prisotnosti človeka v Severni Ameriki so stari 15000 let.

Čeprav bi se ljudje lahko preselili v Severno Ameriko, to seveda ne pomeni, da so se. Toda zdaj, ko vemo, da obstaja takšna možnost, morajo arheologi začeti raziskovati to vprašanje. »Ugotovitve prinašajo več vprašanj kot odgovorov in bodo verjetno spremenile naš pogled na širjenje človeka na Zemlji,« napoveduje Pitulko.