Upodobitev letečih templjev

Leteči templji pa niso opisani le v starodavnih besedilih, obstajajo tudi njihove upodobitve, predvsem na pečatnih zvitkih iz staroakadskega obdobja. Gre za motiv krilnega templja oziroma krilnih vrat, ki sodi med najskrivnostnejše motive graverske umetnosti tega obdobja. Motivi na pečatnih zvitkih običajno prikazujejo »tempelj«, ki je postavljen na hrbet bika, ki kleči pred osebo, ki sedi na prestolu. V zgornjem delu templja so na levi in ​​desni strani krila, iz njega pa vodijo do štiri vrvi, ki na glavi držijo osebe z rogatimi čeladami, ki predstavljajo božanstva. Oseba, ki sedi na prestolu, je prav tako okronana z rogato krono, celoten prizor pa zaključuje upodobitev ladje ali rastlinskih elementov.

Pečatnjak iz akadskega obdobja, ki prikazuje krilati tempelj

Tradicionalno pravokotno krilato strukturo imenujemo tempelj ali vrata, na podlagi podobnih upodobitev na starejših in kasnejših gravurah in odtisih pečatov, obstajajo pa tudi mnenja, da gre za škatlo. Nekaj ​​pečatov iz obdobja Uruk (približno 3300 pr. n. št.) lahko omenimo kot primer starejših pečatov, ki prikazujejo tempelj. V poštev pride tudi upodobitev sedežev, na katerih sedijo bogovi v nekaterih prizorih, ki prikazujejo tako imenovano »božansko avdienco«, ki je podobna pročelju templja, prikazanemu na pečatih.

Pomen motiva čolna, ki se včasih pojavi, lahko neposredno povežemo s procesijami bogov. Številna besedila opisujejo bogove, ki se obiskujejo z ladjami, v sestavku Nanna-Suen's journey to Nippur pa je neposredno opisana gradnja takšne ladje. Reinhard Bernbeck, nemški profesor asiriologije, ga med drugim povezuje s potovanjem v podzemlje, kar morda nakazuje napis, ki označuje pevca psalmov (gala) na enem od pečatov. Lahko pa motiv čolna simbolizira nebeško barko ma-anna, na kateri je letela boginja Inanna, ali Enkijev skrivnostni čoln, s katerim je plul po vodah morij in rek. Pomembno pa je, da celotna kompozicija, ujeta na pečatnih zvitkih iz akadskega obdobja, daje vtis, da se krilati predmet premika navzgor proti nebu, sedežu mezopotamskih bogov in nebesnih bitij.

Predmet v obliki vrečke kulture Jiroft (južni Iran) z upodobitvijo fasad templjev

Kralji se dvigajo v nebesa

Nekateri raziskovalci povezujejo motiv krilatega templja z mitom o Etanu, ki se je na orlu povzpel v nebo, da bi pridobil rastlino življenja in po njeni zaslugi rodil svojega naslednika. Motiv na pečatu bi lahko upodabljal »vzpon vladarja v nebesa«, ki je opisan v nekaterih sumerskih besedilih. Na primer, administrativna tabela iz zadnjega leta vladavine kralja Shulgija navaja, da so bile sužnje, ko se je "Shulgi dvignil v nebesa", sedem dni oproščene dela. Poudariti je treba, da je bil v veri starih Sumercev kraj, kamor so odhajale duše umrlih, v oddaljenih gorah (sumerski izraz KUR pomeni tako goro kot kraljestvo mrtvih), v izročilu Babiloncev pa , je bilo neposredno pod zemljo. Vnebovzetje v nebesa je torej moralo biti izjemen dogodek, rezerviran za pobožanstvene vladarje, ki so se bodisi po smrti bodisi za časa svojega življenja pridružili bogovom v nebesih. Težava pa je v tem, da je kralj Shulgi vladal v obdobju, imenovanem Ur III, približno 100 let po koncu staroakadskega obdobja. Iz akadskega obdobja pa izhaja prvi pobožanstveni vladar Mezopotamije, Naram-Sin, čigar ime je doseglo nesmrtnost prek znamenite stele, ki ga prikazuje, kako se vzpenja do stožčastega predmeta, nad katerim so upodobljena tri nebesna telesa. Morda bo tako prvi kralj, ki se bo povzpel v nebesa in bil sprejet v družbo bogov. Ostaja vprašanje, kakšno vlogo je imel stožčasti objekt pri njegovem dvigu v nebesa, ki ga strokovnjaki sicer imajo za goro, v resnici pa bi lahko predstavljal kozmično kapsulo starodavnih obiskovalcev z zvezd.

Odtis pečatnega zvitka z motivom kralja Etana, ki leti na orlu

Upodobljena krilata škatla ali struktura lahko torej predstavlja sredstvo, s katerim se je vladar povzpel v nebesa. Smiselno je domnevati, da se je tudi tradicionalna sumerska družba tega dogodka spominjala v obliki obreda in upodobitev na pečatih prikazuje prav takšen obred. O mezopotamskih vladarjih in vzpenjajočih se junakih bomo podrobneje razpravljali v ločenem delu te serije.

Iz navedenih primerov letečih templjev je razvidno, da ideja o indijskih letečih mestih in palačah, imenovanih Vimane, ni edinstvena v starodavni literaturi. Nasprotno, menim, da lahko pri podrobnejšem preučevanju besedil drugih narodov naletimo na podobne navedbe kot v indijski in sumerski literaturi. Naslednji deli te serije se bodo osredotočili na zapise samih bogov, ki so se spustili iz nebes na Zemljo in leteli v manjših strojih.